Gledamo okoli sebe in skorajda vse kar vidimo, razen svetlobnih odbojev in senc, tocno ustreza predmetu, ki ga opazujemo. Poslušanje nam ne daje enakega obcutka, da slišano ustrezno predoci prostor, kot to omogoca vizualna percepcija. Ko percipiramo z vidom, gledamo naravnost tja kar vidimo, ko poslušamo, pa se usmerjamo v smeri proti zvoku, ne nujno na vir zvoka. Pri vizualni percepciji obicajno obstaja hkratna prisotnost opazovalca in objekta opazovanja. Pri zvoku imamo pogosto opravka s casovno neskladnostjo, ker pogosto zaslišimo vir zvoka še preden ga opazimo ali pa šele po tem, ko ga opazimo. Pri slušnem zaznavanju vcasih sploh ne vidimo tistega, kar v resnici poslušamo. Ker zvok dozivljamo v krogu 360 stopinj, slišimo prekrivajoce se ostanke mnogih zvokov, ki so prisotni v kateremkoli trenutku. Ce bi bili vajeni, da usmerimo našo pozornost na vse, kar slišimo, bi dosegli podobni obcutek prostorskega korespondiranja kot pri vizualni percepciji. Ker v naši kulturi ni prakse osredotocanja pozornosti na zvok, je casovno neskladje med videnim in slišanim ter posledicni razkorak med vizualnim in slišnim dojemanjem okolice bistveno prispeval k naši sedanji kulturni 'slepi' (-> gluhi) pegi - konceptu šuma/hrupa.

Takšna vloga cutil, ki so soudelezena pri dojemanju okolice so znak, kako kot kultura prevajamo zaznavanje v pomen. Gledanje naredi objekt opazovanja diskreten in razpoznaven, z logicno posledico, da ga obravnavamo samega po sebi. To se izrazi tako, da dobi vsak objekt svoje ime. Imena, ki jih uporabljamo, so se razvila na podlagi vizualnih izkustev. Semanticni sistemi naredijo taka izkustva jasna in razlocna.

"... ce je splošen opis sveta nekaj takega kot z ogljem narisana nejasna skica sveta, ga z imeni opišemo na tak nacin, da cel svet popolnoma prekrijemo z imeni."
(Wittgenstein, "Philosophical Investigations")

Jezik je bil torej tocka demarkacije. Doloca, kako in kam usmerjamo našo mentalno pozornost. Z uporabo miselnega sveta postanejo stvari jasne.

KULTURNE FOBIJE

"Ce ne poznaš imena stvari, se razblini poznavanje stvari same"
 "Slika/podoba nas drzi ujete in ne moremo se ji izmakniti, ker je podoba vgnezdena v našem jeziku, in zdi se, da nam jezik to tudi neprestano ponavlja"
(Wittgenstein, "Philosophical Investigations")

Ker smo kultura, ki je usmerjena na vizualno, so naši odzivi na vsakdanji svet semanticni.  Vsakodnevne zvoke pojmujemo kot nekaj, kar je semanticno nepomembno (-> hrup). Onesnazevanje s šumi/ hrupom lahko razlozimo kot semanticni problem (z izjemo hrupov, ki so tako glasni, da so nevarni: bliznji prelet reaktivca ali neposredna blizina tezkih strojev) . Ker smo morali zvoke oznaciti z imeni, da so dobili pomen, sta bili bistveni skrbi naše kulture jezik in glasba. Zvoke same po sebi pa nismo imeli za komunikativno dovolj efektne...

"... barve so v naravi prisotne povsem 'naravno', ni pa v naravi nobenih muzikalicnih zvokov, razen tistih, ki nastanejo na cisto nakljucne in nestalne nacine; so le šumi/ hrupi. Zvoki in barve nista kategoriji istega znacaja in edina legitimna primerjava je mozna med barvami in šumi - torej: med vizualnimi in akusticnimi pojavi v naravi... v naravi nastajajo šumi in ne muzikalicni zvoki: ti slednji so le posledica kulture, ki je izumila glasbene inštrumente in petje. Vendar bi clovek ne bil, razen v primeru pticjega petja, delezen muzikalicnih zvokov, ce jih ne bi sam izumil."
(Claude Levi-Strauss, "The Raw and the Cooked" / "Surovo in skuhano")

Vsakodnevni svet zvokov je poln semanticnih dvoumnosti. Vecina ljudi dozivlja to ne da bi prepoznali v vsakodnevnih zvokih vzorce. Šum/ hrup je rezultat interpretacije, ki se jo izreka pri obicajnem dozivljanju nesemantiziranih zvokov. Semanticna dvoumnost zvokov se bo spremenila, ko bo druzba razvila sposobnost zaznavati vzorce ali kvalitete, in jih prepoznala kot del pomenskega konteksta, kot recimo besednjak zvokov v sodobni glasbi in zvocni umetnosti.

Problem šuma/ hrupa se je razvil historicno na podlagi številnih slabih projektov naprav, ko pri projektiranju niso mislili na akusticne stranske efekte vsega kar se dogaja v clovekovem okolju. Onesnazevanje s hrupom je povratni (zazankani) problem: ljudje niso pozorni na zvoke s katerimi vsakodnevno zivijo in torej zvocni efekti delovanja niso del projektiranja nobene stvari. Ta problem samoohranja kulturno slepo/ gluho pego v kolektivni zavesti.

Naloga zvocne umetnosti in akusticnega dizajniranja je, da v osnovi skuša spremeniti vse stare historicne definicije šuma/ hrupa in posledicne predpostavke, ki jih ima vecina ljudi  o zvokih s katerimi vsakodnevno zivijo.