at the SKUC Gallery, Ljubljana, february 2004
structure = tool
tool = machine
arms = body
body = tool
... on functionality of tools
... on communication and contemplation
at the TURNING SOUNDS 2, Warzsawa, may 2004
|
at the SKUC Gallery, Ljubljana, february 2004 |
object = structure
structure = tool tool = machine arms = body body = tool ... on functionality of tools ... on communication and contemplation |
at the TURNING SOUNDS 2, Warzsawa, may 2004 |
|
V tem eseju bom skušal predstaviti način dojemanja zvoka v prostoru, s pomočjo katerega lahko sestavimo analogno sliko Narave - nestrukturirane totalnosti in strukturirane parcialnosti - torej "nečesa, kar je samo po sebi" in nečesa, kar se nam (ljudem/ opazovalcem) "vsiljuje". Ker gre pri človeškem opazovanju neogibno za strukturiranje videnega, se celoti (nestrukturiranemu) le težko približamo. No, pa saj se niti ne bomo skušali, ker v resnici želimo obvladati le "strukturiran pogled" na kompleksno strukturo, ki je za nas že sama dovolj trd oreh, saj obstaja "v plasteh", pogledu pa se bolj spodnje plasti izmikajo, oziroma se kažejo kot "šum", ki ga s selekcijo pogleda odstranimo. Strukturiran pogled je v resnici filtriranje, reduciranje. Plasti, ki strukturo sestavljajo, so različna diskurzivna polja - torej polja različnih spremenljivk - osnovnih pojmov iz katerih so sestavljena polja opisov/ vrednotenj.
Zvok kot metaforo so v sociologiji že uporabili (->Jacques Atali), še posebej glasbo kot struktuirano obliko zvoka (->Kurt Blaukopf). Relacije, ki vladajo znotraj žanra, se dovolj točno prekrivajo z relacijami v družbi, da lahko rečemo, da je tudi glasba odsev družbenih odnosov, kot to velja za vse, kar ima za skupni imenovalec delo človeka, kot osnovnega gradnika družbe. Pred časom smo govorili o pojmu "ustrojenosti" človeka, z namenom, da bi afirmirali obstoj nefunkcionalnih strojev, še posebej v umetnosti zvoka, ker se zdi, da je ustrojenost lastnost stroja, ne pa njihovega graditelja. Pozornost smo namenili delu človeških dejavnosti, ki jim na prvo žogo lahko rečemo nefunkcionalne, ali ne-reprezentativnim skupinam, ki jih lahko glede na glavno rezultanto družbe lahko rečemo, da so disfunkcionalne (-> Noam Chomsky). Skočili smo še v polje psihološkega, kjer ležijo dodatne potrditve o človekovi pred-ustrojenosti/ pred-strukturiranosti, kot so sposobnosti oblikovanja v vzorce, kar je pravzaprav osnova človekove zmožnosti učenja - sklepanja od posameznega k splošnemu in s tem oblikovanja kompleksnih podob - miselnih teles, konceptov - objektiviziranih abstrakcij. Omenili smo pojem "svobodne volje", nismo pa šli v podrobnejšo analizo, ali je v obstoječi pred-strukturiranosti taka ali drugačna odločitev sploh pomembna. Nekako se nam dozdeva, da smo na koncu (?) vedno na pravem mestu. Važna je torej pot. RESONANČNI PROSTOR (metafora logičnega prostora) Za bližnje razumevanje vprašanj, ki se jih bomo lotili, si bomo pomagali z resonančnim prostorom. To je prostor/ posoda napolnjena z zvoki. Kot si lahko predstavljamo, je zvok pojav, ki mu ne moremo zlahka podeliti lastnosti trdnosti ali stalnosti in je kot tak izjemno primeren kot prispodoba za amorfno "dinamično vsebino", ki zapolnjuje "prostor", ki si ga predstavljajmo kot običajno dvorano. Ko zvok "prinesemo" od "zunaj" v nek prostor, ga ta neogibno preoblikuje. Zvok je namreč lastnost, ki se širi (akustično valovanje je materialno valovanje - običajno je to valovanje zraka: izmenjevanje zgoščin in razredčin), ob oviri pa se cepi in ob steni odbije. Odbita in razcepljena valovanja skupaj z originalnimi valovi sestavljajo interferenčno strukturo, ki je tem bolj kompleksna, čim bolj kompleksna je arhitektura prostora, vključno z razmestitvijo objektov (in oseb) v prostoru. Akustične lastnosti prostora prepoznamo, če za vsako možno frekvenco zvoka ugotovimo interferenčne vozle. Vozle imenujemo mesta v prostoru, kjer se pri stalni frekvenci zvoka v prostoru zvok najbolj ojači. To je odvisno od dimenzij prostora, frekvence zvoka, od, lege izvora zvoka, od števila odbojev, od dušilnih lastnosti sten in objektov ter njihove lege v prostoru. Pri tem moramo upoštevati se vsa možna trenutna spreminjanja (trenutno dinamiko) vseh teh lastnosti. Naj omenim, da statično merjenje vseh točk v horizontalnem preseku prostora (dve dimenziji) ustvari mrežasto strukturo, ki je za vsako frekvenco (in za vsak horizontalni presek) drugačna. Tridimenzionalni prikaz interferenčne mreže torej ustreza neenakomerni "prostorski mreži" - strukturi sestavljeni iz nepravilnih kvadrov. Ki je seveda za vsako zvočno frekvenco drugačna. Vse frekvence hkrati so enakovredno prisotne v t.i. "belem šumu", ko pa se od te "nasičenosti" odmaknemo v smeri proti bolj razredčenemu zvoku - proti posameznim zvočnim objektom - tedaj se resonančni prostor pokaže kot zanimiva metafora za občutek celovitega razumevanja/ zaobjema delovanja/ vrednotenja kompleksnega sistema, strukture, medija, organizacije - entitete/ celote. Za resonančni prostor je zvok vsebina, prostor zvok tudi oblikuje - formira, zato rečemo, da prostor določa formo - je forma, prostor sam pa naj ne bi prispeval dinamike. Lahko bi si sicer zamislili, da je tudi prostor amorfna tvorba, ki spreminja obliko in lego sten, s tem pa tudi prostornino/ volumen in torej aktivno prispeva h kompleksnosti dinamičnega zvočnega polja. To bi očitno morali storiti in tudi bomo. A zaenkrat bomo verjeli, da "posoda" le vsebuje, ne pa tudi deluje. Vsaka sprememba zvoka v prostoru popolnoma spremeni "mrežno" interferenčno strukturo. Pri zveznih spremembah frekvence ("legatih") je to še bolj očitno. Še bolj dramatične spremembe se zgodijo ob prisotnosti "formantov", to je zvokov kratkega trajanja, kot so zvoki, ki so posledica materialnih dogodkov. Ti zvoki so že sami sestavljeni iz različnih frekvenc, bolj ali manj modulirani na takšen ali drugačen slišni način. Če (nujno) v tak sistem postavimo še opazovalca, bo ta subjekt tudi objekt in tvorno sodeloval v ponazorjenem resonančnem okolju kot še ena dinamična spremenljivka, pravzaprav motnja. Tudi sam plavajoč v tako kompleksnem sistemu bo potem lahko "začutil" dinamiko sistema. To "čutenje" pa nam bo predstavljalo običajno neulovljivo doživljanje "totalnosti" oziroma "celote". O prostoru bomo odslej razmišljali s paradoksalno mislijo na "zamejeno neskončno". Pred časom smo že govorili o medijih, ki jih v osnovnem pomenu enačimo s pojmi, kot so sistem, prostor, struktura. Vsi ti pojmi predstavljajo abstrakcije, ki se konkretizirajo, ko jim določimo meje (->stene). Kot vemo, lahko pojme v osnovi reduciramo na komplementarne (dualne) veličine/ lastnosti; na primer: črno nasproti belemu, lepo nasproti grdemu, pametno nasproti neumnemu in podobno. Na podlagi teh osnovnih kvalitet potem lahko gradimo kompleksnejše opise; na primer: črno je lepo, belo je pametno. Analiza razvoja pojmov/ pomenov/ razumevanja je dialektična za nazaj, saj je potrebno kompleksnim (pojmovnim) objektom poiskati njihove roditelje/ razloge/ vzroke za sintezo. MULTIPLE IDENTITETE (prebadanje prostora) V prostor zaprt zvok se torej ne širi v neskončnost, ampak se med stenami oblikuje v vzorce. Prostor deluje kot ojačevalec in filter hkrati. Za te opisne vzorce lahko rečemo, da predstavljajo "identiteto" prostora/ sistema. Prostor bo torej vsak zvok preoblikoval po svojih (frekvenčnih) značilnostih. Opazovalec, ki s svojo mislijo pravzaprav občuti/ dojema neskončnost/ totaliteto prostora, se v resnici ne more izviti iz prostora, še več, njegovo dojemanje totalitete (in vseh prepletenih posameznosti) je subjektivno/ individualno. A zaradi zamejenosti prostora, ki ustvarja vzorce, je pravzaprav na svojem. Zamejena neskončnost ponudi možnost razumevanja, medtem ko nezamejenost ne tvori vzorcev - ne omogoči uvida. Območje uvida/ razumevanja je torej vedno lahko le zamejeno. Pogled na nezamejeno neskončnost je morda mogoč le na ravni nejasnega občutka, pa še to najverjetneje le kot na negacija vedenja o zamejeni neskončnosti. Nekaj se torej nahaja "onkraj" prepoznane totalne strukture. Ali je to budistična "praznina"? Šele ob prepoznanju izpolnjenosti/ nasičenosti s kompleksnimi relacijami v zamejenem prostoru, se odpre neskončnost/ praznina. Toliko o tem občutku. Nas zanima analiza zamejene totalnosti, ki omogoča kompleksnejše razumevanje, ne samo znotraj ene ravni (diskurzivnega polja), ampak predvsem prečno - s hkratnim vertikalnim pogledom, ki z iglo prebode (po našem mnenju) istoznačna/ istoležna mesta in jih skuša enoznačno "uskladiti". Taki "prešiti" konstrukti so potem lahko teorije, a za nas zgolj ljubiteljska dejavnost. Teorija namreč kasneje postane šola, zato je potrebno tudi njo uskladiti z družbenostjo - socializirati. Take prešite odeje nam niso ljube. Kot igla za vertikalno prebadanje nam služi metaforičnost kompleksno sestavljenih pojmov posameznih diskurzivnih polj. Vsa polja so seveda logične strukture, zato so grajena na osnovi dualnih lastnosti. Kompleksnejše ugotovitve/ trditve so posledica večdimenzionalnosti takih polj/ struktur. Bolj običajno je, da zamejenim večdimenzionalnim poljem podelimo lasten (bolj ali manj umetno zaokrožen) prostor in jih potem obravnavamo ločeno/ izolirano - v tem primeru ostajamo znotraj metodologije znanosti ("ne mešamo jabolk in hrušk"). Za nas je to nedopusten redukcionizem, ki ga želimo preseči. Ne potrebujemo namreč merljivih rezultatov, ampak občutek v stilu "zdi se mi, da ta in ta umetniška praksa v ničemer ne presega polja umetnosti". Spoznavne presežke določa preseganje osnovne forme/ strukture/ diskurzivnega polja. Umetnost torej ni forma (forma je vzorec) - za umetnost je nujno vertikalno prebadanje. Umetnost torej razumemo kot interdisciplinarnost/ intermedialnost, nikakor ne teorijo ali znanost. Podobno, kot pomeni za akustične meritve prostora "sekanje" prostora na horizontalne interferenčne plasti, lahko trdimo, da pomenijo plasti v katerem koli drugem "prostoru" zaokrožene diskurzivne celote, polja. Naj nas ne moti "ploščatost" prerezov, ki je kot taka modelirana le zaradi enostavnega prikaza nuje po "vertikalnemu prebadanju". Takoj lahko uvidimo, da prispodoba prostora nakaže drugačno smer razmišljanja - od (sicer objektivizirane a) abstraktne celote, na (objektivizirane) posamezne plasti te celote (-> partikularnosti). Posamezne plasti so izolirane/ diskretne le v toliko, kolikor jih (zaradi lenobe?!, zaradi jasnosti?!) razmaknemo med seboj. Za nas je vprašanje: kako jih, take kot so, zbližati in povezati. Pot je seveda s prej omenjenim vertikalnim prebadanjem. OBJEKTI V PROSTORU (komunikacija in kontemplacija) Ko je prostor "poln" - in prostor je vedno bolj poln, kot se zdi - to pomeni, da v njem bivajo objekti. Objekti so tudi sami abstraktni prostori, ujeti v geometrijo veličin, ki jim določajo identiteto. Identiteta rodi poznavanje, razpoznavanje, pomen. In temu služijo strukturirani prostori. Spoznati pomen pomeni že tudi odločiti se. Odločitve so torej rezultat redukcije sistemov, objektov - že reduciranih sestavin sveta - na skrajno enostavno formo, ki je osnova tehnologije odločanja: da/ ne/ ne vem (?). Objekt s svojimi vsebovanimi lastnostmi že vsebuje enakovredno možnost vseh pomenov, saj je to osnovna funkcija objekta - njegov razlog za bivanje. Zaplete pa se, ko se objekt nahaja v različnih diskurzivnih poljih - kontekstih. V tem primeru se opremo na naš model resonančnega prostora. Če v prostor poln zvoka dodamo resonančni predmet (recimo kitaro), bo ta reagirala (interagirala) z zunanjim prostorom in spremenila (kakor koli malenkostno že) zvočno sliko v prostoru. Resonančni predmet je akustični ojačevalnik/ filter zvoka in kot tak aktivno sodelujoč v distribuciji skupnega toka (zvočne slike) - skupnega "komunikacijskega kanala". Kitara ima lahko sicer tudi druge lastnosti (je stara in lepa, vendar so te lastnosti zunaj dogovorjenega komunikacijskega kanala. Za uspešno komunikacijo/ interakcijo se torej omejimo na skupno/ dogovorjeno ("konvencionalno")/ funkcionalno ("dobro" ali "slabo"). Funkcionalnost je po mojem mnenju eden od bolj pomembnih opisnih pojmov. Je osnova dogovorjeni realnosti - konvencionalnosti. Nosilci zavesti (in pomenov) se lahko dogovarjamo (komuniciramo) le o dogovorjenem - to je: o objektivnem. Dogovorjeni objekti pa so seveda lahko tako materialni kot miselni. Verjetno med njimi niti ni posebne razlike, saj enostavno prehajajo eden v drugega. Funkcionalni objekti imajo en sam namen - določiti pomen. Najbrž so kar vsi objekti tudi funkcionalni, saj bi sicer ne bilo potrebe po njihovi "objektivizaciji", izgradnji. Torej so matrika, ki naj vedno vrne pomen. Komuniciranje je uspešno, kadar matrika vrne pretežno podoben rezultat, kar pa ni prav pogosto. Razlog za "nelinearnost" (označevalne?) matrike je v različnosti kontekstov, znotraj katerih se objekti, matrike nahajajo. Kontekst je torej analogija za prostor, ali del prostora, matriko pa potem takem lahko opišemo kot koncept - oziroma: kot močno poenostavljeno, reducirano strukturo - objekt - pojem. A ne pomen: teh je več - seveda glede na posamezni kontekst. O pomenih (in objektivni realnosti) lahko torej še največ opravimo na polju uvida v različne kontekste. Celoviti pogled na prostor v prostoru (ali tudi: objekt v prostoru; objekt je tudi prostor) je torej nujen za uspešno rabo prevajalnika "resnice". Nosilci prekletstva neizogibnosti zavesti, torej neprestane potrebe po gradnjah in izgradnji, zunanje ponotranjamo s pomočjo prilagajanja konvencionalnemu (dogovorjenemu), potem pa ponotranjeno vrnemo. A pri prevajalski dejavnosti prevod ni nikoli enak prebranemu. Morda je bila matrika drugačna (premalo dogovorjena?), še bolj verjetno pa je bil drugačen prostor. Ta se spreminja v času, z vsebnostjo in interakcijo objektov. Prostor je živ, dokler se v njem (v "komunikacijskem kanalu") kaj pretaka. Zanimiv pojem je entropija, ki naj bi v sistemu kazala na notranjo dinamiko, oziroma na postopno uravnovešanje sistema. V termodinamiki velja, a se v izoliranem sistemu toplota sčasoma porazdeli enakomerno - kar pomeni, da tak komunikacijski kanal (toplota) ne kaže več gradientov. Pustimo ob strani nemogočo abstrakcijo o izoliranem sistemu in morda razmislimo o tezi, da morda termodinamični model ne vsebuje generativnih objektov. Objekti, ki so aktivni, so generativni. Poleg tega morajo biti v svoji aktivnosti tudi avtonomni. To v prvi vrsti pomeni - neusklajeni. Matematični približek tej zahtevi so nelinearne lastnosti objektov, spoznavnih matrik - tako v času, kot v prostoru (-> v našem namišljenem prostoru). Še bolje, če so objekti že v osnovi nestabilni sistemi. Recimo: ljudje. Razpeti med neizogibnost takšnih ali drugačnih trdnih zgradb (pomenov, smisla) na eni strani, in neizogibno psihofizično nestabilnost na drugi strani. Idealni gradniki aktivnih, generativnih - "živih" sistemov. Nasprotje komunikaciji najdem v pojmu kontemplacija. Sicer oba nerazvezljivo prepletena v procesu kognicije (spoznavanja, razumevanja, osmišljevanja), pa vsak po svoje prispevata k odločanju. Odločanje je v tem primeru proces prenosa informacije (komunikacija; želja po verodostojnem - konvencionalnem ) in predelave informacije (kontemplacija; premlevanje in individualizacija informacije). Kot hudomušni primer pletenja kontemplacijskih omrežij (kot analogija komunikacijskim omrežjem), pa tale koncept. |
Lets try to observe the sound within space so that we would be able to see the analogueus picture of Nature - of simultaneity of the non-structured totality and the structured partiality - of something that is "on its own" and something that is forced upon us (humans/observers) as a logical (pre)structure. Since the humans' perception always structures what is seen, we cannot easily approach the totality (the non-structured). So we will try only to get hold of the "structured view" of the complex structure, which in itself it is a hard enough problem since it exist in "layers". The lower (or the more subtler) layers are escaping from our "cognitive matrix" - as "noise". A normal process during the "selective view". The structured view is a process of filtrating - a reduction. The layers that form the various strata are various discourses - the fields of different variables. The variables are the basic concepts - expressions, terms that construct every evaluation/cognitive matrix.
Sound as metaphore was used before - in sociology (->Jacques Atali), especially the music (as the structured sound) (->Kurt Blaukopf). The relations that exist within genres (or between the genres themselves), are quite conformant with the relations within the society. We can say that the music is the reflection of the social relations - and this is valid for any field that has a human activity at the root. In a previous text I wrote about an expression, term "human-machine" (the machinistic nature of a human) so that I would be able to affirmate the existance of non-functional (machines), especially in the field of sound (as art). I tried to negate the usual observation that a machinistic nature is the property of the machine and not of its maker. I pointed to the part of human activities that are described as disfunctional (-> Noam Chomsky), or at least non-representative for the resultant of the (idea of the) society. In the psychology there are many affirmations to the claim of human pre-structured "nature". Among these are the ability to form the patterns, which is the basis of human ability to learn - induction. Also the patterns can be "decomposed" to more basic patterns and reconstructed as a different story (more on stories later) - deduction. These constructed forms are mind objects/ bodies - concepts, objectivized abstractions. I touched also the expression, term "free will", but I didn't go (yet) into analysis whether decisions matter at all. Somehow I don't feel that they do (given their limited number - yes, no,...). THE RESONANT SPACE (the metaphore of the logic space) Lets get immersed into "a resonant space". It is a space/ room filled with sound(s). As we know the sound cannot easily be given the attribute of rigidity or constancy and is very easily used as metaphore of amorphous "dynamic entity", that fills up the space - a room or a hall. When we "bring" the sound from outside to the space, the sound gets transformed by the space. The sound's basic property is to propagate through a material (the air) and it reflects (bounces of) from the borders (the walls). It forms a complex interferential pattern - or better: complex patterns, since we deal with ever changing sound. The complexity of patterns rises with the complexity of the space architecture - the positioning of objects and people included. Every little change of every element matters. Observer must necessarily be inluded within such system. A measuring/evaluating subject is at the sam time an object - yet another dynamic addition. Swimming within the system he/she "feels" the dynamics of the system. This "feeling" will represent the ever-escaping experience of totality, of the "whole" - but it cannot be quantified. Such space into which we are emmersed will from now on represent a paradoxical expression, term of "limited infinite". The statical measurment of all the points of a horizontal slice in the space (two dimensions) shows a net-like structure - different for any frequency - and any slice. All the frequencies are present in the so-called "white noise", but when we move from this extreme saturation to reduced sound entities / sound objects - the resonant space becomes an interesting metaphore for "a feeling" of totality/ comprehensive understanding - evaluation of the complex system (entity, structure, medium, of organisation). It must be noted that intrinsically dynamic systems do not provide stable results - and are not practical to use as the basis for stable evaluation/ decision matrix. They are non-functional. For a resonant space the sound is the liquid, the issue - which is being formed by the space. True, the space itself must be understood as a dynamic, amorphous system as well, but since we search the path of human understanding, we must introduce some reduction. This is done by forming descrete representations. And it becomes neccessary to introduce time... or was it the other way around? Did the time introduce discreteness? It was noted before that in the basic meaning we can speak of media as system, space, structure, discourse, etc. All this expressions, terms are abstractions that get concrete when they are given their borders (->walls). As we know we make cognitive systems by defining the complementary (dualistic) values/ properties/ qualities. By combining basic dualistic systems into more complex multidimensional matrix we are able to form abstract "translation functions" which seem to have a body of their own. The translation becomes abstract and metaphoric: black = beautiful, white = clean, etc. Such complex evaluation forms are often part of local cultures. They act as machines/ mechanisms for fast decisionmaking. They also do not seem to care about the context - on the contrary: they act as contexts - but we don't know it. These are usually proverbs, stories, local customs, clothes, music, etc. We call them stereotypes - which is nice: it gives these objects a 3D feeling! Stereotypes usually hide their dialectics - the reason for existence. By being highly metaphorical, they do not provide their more basic (parental) elements/ meanings. One has to work hard... But they successfully perform the function of cultural synchronization - the provide consensus without the need to understand. Ability to cut through these mechanisms/ layers to the hidden meaning behind is my aim. MULTIPLE IDENTITIES As noted the sound in space is formed into patterns. Patterns are shapes - objects of some kind. The space acts as filter and amplifier. The patterns are therefore the identity of the system. Here we chose the identification to be the consequence of the system - not the description of the system itself. We chose our model to be limited, since the unlimited does not provide the patterns - does not provide understanding. Understanding = limited. The analysis of "limited infinity" means making a "vertical cut" into co-existing various discoursive fields ("the slices"). The vertical cut should be made so that it links the slices conformantly. This is always so, because the discourses are the products of human nature and culture - they are logically (rationally) preformed. In one vertical cut we can get totally opposite meanings from different discourses on the same subject (or object). Every field/ discourse/ theory is of course a coherent logical structure built on the dualistic principles. However the objects that form the discourses can have different levels of abstraction/ complexity. This makes the vertical cut harder - it neccessarily becomes a poetic/ artistic act. We do not measure once and for all, but work on a feeling instead. Evaluation is made on the basis of the subject (object) surpassing the basic form/ structure/ discourse. Art is not a form (form is just a pattern) - art means a vertical cut. Art can be understood as interdisciplinary/ intermedial action - never a theory or science. Art is therefore recombining the (rationally) comprehendable "slices of representation" back into the comprehensible (all-including) "natural" form. (Hm?) COMMUNICATION AND CONTEMPLATION When a space is "full" - as it always is (a space is built because the need to define relations among the objects) - it means that there are objects in it. Objects themselves are abstract structures - spaces, fixed into geometry of values serving to define their identity. Identity gives birth to cognition, identification, to meaning. This what the structured spaces serve us. To know the meaning equals to make a decision. Decisions are therefore the result of reductionist systems - objects: and the decisions themselves are the final limit of a reduced complex form - yes, no, i don't know (?). Decisions are treacherous because the object is always in multiple discoursive fields - in different contexts. A guitar as a resonant object in our space filled with sounds will react (interact) with the sound in space and change (to a small extent) the sound picture. A resonant body is an acoustic amplifier/ filter and as such an active participant in the distribution of the common spectrum - the common "communication channel". A guitar has other properties (old and beautiful), but these properties may lay outside our agreed (conventional) communication channel. For a simple and effective communication/ interaction (transfer of meaning) we must limit ourselves on the common/ conventional - in order to be functional. Functionality is in my opinion one of the more important expressions, terms for a description. It is at the root of the "conventional reality". The owners of conscience (and the meaning) can communicate only about the conventional - which is: the objective. Conventional object can of course be material objects or/ and mind objects. Probably there is not much difference between them, since they so easily transform into one another. Objects have only one function - to define the meaning. Objects are a matrix which returns a meaning. Communication is successful when a matrix returns about the same result, but that is not so often. The reason for the "nonlinearity" of the (cognitive, označevalne?) matrix is in the diversity of the multiple contexts, which hold the object or the matrix. The context is therefore analogy for space, or part of space, and the matrix can be seen as a concept - or: as a reduced and simplified structure, object, expression, term. But not as an exclusive meaning: there are more of those - according to different contexts. To analyze the meaning (and the objective reality) one must analyze the various contexts. A view that allows for the co-existance of different contexts (or spaces or objects) is neccessary to build a "machine that tells the truth" (the stone of wisdom?). Because of the inevitable use of conscienceness - our ever present need for buildings/ patterns and to build - we internalize the external by adapting to the conventional and then return the internalized. But in every translation something is changed. Was the matrix different (or not agreed enough?), but morelikely the space/ context was different. It is a dynamic system, changing in time, along with its the changing content and the dynamic interactions of objects. The space is alive when there is a flow within (the communictaion channel). Entropy is supposed to describe the inner dynamics of a system - pointing to the gradual balancing of the system. In thermodynamics the heat eventually distributes itself equally - meaning that the communication channel does not show any gradients anymore. But we are not dealing with passive systems, but with dynamic - generative ones. Objects in the system are active - generative. In its activity they are autonomous - on the basic level: not sinchronous. Mathematical model would show them as a system of nonlinear equations of higher orders (-> matrix). It's best when objects are by their nature unstable systems. Like: humans... Torn between the inevitability of such and such structures (providing the meanings) on one side, and the inevitability of psychophysical nonstability on the other side. The ideal building blocks for generative - live systems. CONCEPTS AS STORIES Every object always has some meaning. When an object is put into some context (field, array, space) - it speaks out a story. A story is really a specific meaning in action. A story is therefore an object itself - a structure, but especially well adapted to form/ programme a human mind. Stories as objects that are stretched in time open up a space of cause and effect (causal relations). What was in the past remains in one of/or many causal transformations also in this moment... and (as a potentiality) also in the future. And true: stories are very close to the wish/need to form/control/predict/forecast the future. Stories are patterns. Stories as spells. These forms, bearers of meaning, are our partners with the ability for extreme transformations through time - but can also become timeless, when they are taken out from time and made abstract self-sufficient (closed) objects/ expressions (proverbs, spells, stories). (Relatively) timeless stories are called archetypes and are the basis of culture. Culture is a space (context) which has an extremely tight grip on us. But stories usually form much less stable objects - it's enough to immerse them into some (any, arbitrary?) context. Here it can get really funny. While building (the concept and the material object) the Arms & Weapons miniature (->bazooka, the title came at the end) three stories emerged one after another - not really totally separate, but each one individual and self-contained. First one has to peel off the uppermost (layer of meaning). To peel off the uppermost layer means that the simplest stories form/crystalize on their own (-> as parasites). They are the most simple interpretations - mere reflections of the conventional/consensual world/culture - they do not bring any new meaning - they speak what was spoken form thousand times before (-> they are archetypal). Stories are parasites of meaning. As archetypal they are mythisations and don't serve the understanding but "the knowing". Stories as objects need to be stripped off in layers in order to be able to dig out the hidden relations/meanings. But before that it is still amusing to feel/observe the power of the sublimated - but noting that it will not bring forth the understanding. |
OROŽJE ORODJE
Prav zanimivo je, kakšne identitete (oziroma pomeni) so se pojavljali pri realiziranju tega zadnjega projekta, ki je pravzaprav lepljenka - kolaž marsikaterega prejšnjega razmišljanja. To zadnje se sicer kaže kot konstantno, ono drugo - variabilno pa se je pojavilo potem, ko sem najdeval objekte, ki bi prevzeli željeno funkcijo, oziroma bi služili materializaciji ideje. Prevzeli/ igrali naj bi vlogo željenih pomenov ali: postali nekaj materialnega, kar pa je bilo doslej le del miselne strukture. No, pa se je pokazalo, da imajo tudi surovi objekti že neko svojo funkcijo/ namen - torej tudi pomen in identiteto, ki je vse prej kot variabilna. Na primer: ker sem hotel dobiti nek poceni objekt, ki bi igral vlogo prostora v prostoru, sem našel plastično cev, ki temu popolnoma ustreza, vendar pa se je zaradi tega kmalu začela kristalizirati popolnoma druga zgodba - seveda zanimiva - vendar brez kakšne neposredne povezave z osnovnim konceptom "prostora v prostoru". Prostor v prostoru je pravzaprav zgodba o želji po naravni vmeščenosti enega objekta, subjekta, ideje, v skupnem loncu - v neogibnosti danega, zunanjega. Drugače: zgodba o kolektivnem in individualnem, pasivnem in/ali aktivnem, mogočem in nemogočem, zunanjih in/ali notranjih mejah, omejitvah - notranjem in zunanjem - z eno besedo: komunikaciji. Je zgodba o (ne)prilagojenosti in razcepljenosti/ vcepljenosti - del in celota... in neprestano iskanje ravnovesja. Kot vrvohodec. Ko pa sem si želel izposoditi kakšen zanimiv način "igranja" na inštrument, se je takoj ponudila funkcionalnost orožja, to je bazooke. Na prvem mestu zaradi bližine ameriške ambasade je ideja na mah dobila obliko, trden smisel, ki pa ga je kasneje, zaradi spremenjene lokacije predstavitve miniature, v veliki meri izgubila. Trden smisel se je umaknil, ostala pa je povezava med orožjem in orodjem. Besedi se tako ali tako razlikujeta le v eni črki. Tudi v angleščini najdemo povezavo (arms: orožje, roke). Skratka: podaljšek rok je orodje. še ena iztočnica se je ponudila: v prvotni konstelaciji/ kontekstu (-> bližina ameriške ambasade) bi se lahko zelo hitro zgodilo, da preidemo mejo "fore"/ šale/ igranja in stopimo v "kruto" realnost - z "bazooko" bi bilo treba le prehoditi 50 metrov... in zgodba bi bila drugačna. ZGODBE/ KONCEPTI Zanimivo je, da vsak objekt, ki ima vedno tudi pomen, ob vmestitvi v nek kontekst/ polje (ali prostor) spregovori zgodbo. Zgodba je tudi sama objekt - nek ustroj, vendar se zdi, da je še posebej prilagojena za oblikovanje/ programiranje človeka. S pomočjo zgodb, ki imajo značilnost, da so razvlečene v času, se odpre vzročno-posledični prostor. Nekaj, kar je bilo v preteklosti, ostaja v eni od možnih (pre)oblik prisotno tudi v tem trenutku, v obliki mogočega pa tudi v prihodnosti. In v resnici so zgodbe zelo blizu želji po obvladovanju/ napovedovanju prihodnosti. Kot kletve. Oblike, nosilke pomenov, so naše partnerice, ki imajo možnost izjemnih transformacij, hkrati pa lahko postanejo brezčasne, kadar so abstraktne, izločene iz toka časa in kot samostojni objekti/ izreki (reki, pregovori, kletve) dostopne vsem ljudem, ki so kadarkoli živeli, ali pa kdajkoli bodo. Posebej brezčasne zgodbe se imenujejo arhetipske in so osnova tega, kar se imenuje kultura. Kultura je zunanji prostor, ki nas vse izjemno močno oklepa. Vendar pa lahko zgodbo tvorijo tudi manj trajni objekti/ konstrukti, dovolj jih je le vmestiti v kakšen (poljuben?) kontekst. Pri gradnji miniature Orožje orodje (ime je nastalo šele čisto na koncu) so se ena za drugo prikazale tri zgodbe, ki niso nezdružljive, vendar je vsaka samostojna in povsem samozadostna. Na prvem mestu je potrebno odpraviti tisto v najbolj zgornji plasti. Pravim odpraviti, ker se zgodbe ponudijo same od sebe, in ker so le interpretacije, ne nosijo nič novega - govorijo že stokrat spregovorjeno (so arhetipske). Zgodbe so nekakšni pomenski paraziti. Zgodbe so mitizacije in ne služijo razumevanju ampak vedenju (v obeh naglasitvah). Zgodbe so tipičen objekt, ki ga je potrebno razslojiti in izkopati skrite/ prikrite pomene. Pred tem pa je seveda vredno začutiti tudi njihovo sublimno moč, z opazko, da nam to ne bo prineslo spoznanja. I. ZGODBA O INŠTRUMENTU/ OROŽJU Ker že nekaj časa skušam najti zanimive načine intuitivne uporabe zvočnega inštrumenta, oziroma nekakšnega vmesnika za oblikovanje zvoka, ki ne potrebuje nekaj deset let discipliniranja - torej bi lahko rekli tudi nevirtuoznega inštrumenta - se pri iskanju načina igranju takega inštrumenta zatekam k že znanim rokovanjem z različnimi orodji ali igrali. Zelo posrečen je bil zadnji tak sistem, ki sem ga predstavil v galeriji Kapelica v začetku lanskega leta. Pri tem je šlo za igro/ igranje z nategovanjem klavirske žice, pri čemer sta sodelovala dva para. Pri tem je bila edina estetska dimenzija prav zvok, ki je nastajal z drgnjenjem in napenjanjem dveh žic, ter sodelovanjem na ravni dveh posameznikov, ki pa sta hkrati sodelovala tudi z drugim parom, tako da je bila zgodba pravzaprav o komunikaciji. Dva človeka še vedno tvorita zasebno, štirje pa že javno - v javnem pa je že v navadi civiliziranejši dialog. Javno ali tudi kolektivno naj bi bila stvar civilizacije, civiliziranosti, po mojem pa tudi inteligence, ki je sicer ne smemo enačiti s civilizacijo. No, inštrument je dovolj poenostavil možnosti, da se je bilo enostavno preustiti "muziciranju"/ igranju, dodatne kvalitete pa so bile v hkratnosti elementov zvočenja, ki je nastajalo s povsem funkcionalnim gibanjem, kar je predstavljalo globljo plast informacijskega kanala. Vrhnja plast je bila najbrž zvočna, pod njo že manj zavedna gibalna. Intuitivnost inštrumenta je bila v veliki podobnosti s kolektivnimi otroškimi igrami. Naslov pa je bil nekaj takega kot "razpiranje prostora". Bolj filozofska plast pomenov je bila torej v skritih pomenih, ki pritičejo besednim zvezam "razpirati prostor", "odpirati prostor za kolektivno" - igro, dejavnost, ustvarjanje, karkoli. Teza je bila, da se prostor za kreativno dejavnost odpre s hkratnim trudom za obstoj osebnega (posameznik), razširjenega osebnega - morda čustvenega (par) in kolektivnega (četverica). Dodatni psihološki element, ki je označeval odprtje "jaza" za javno, pa je bila fora, da se je zvok pojačal le takrat, ko ga je igralec moduliral s svojim glasom. še en element potujitve, ki je v okviru tehnične (ne)dovršenosti deloval odlično - vsi štirje smo se drli, da je bilo veselje. Zgodbo o orožju orodju pa bi lahko povedali takole. Po tem, ko se je kot način intuitivnega igranja ponudilo orožje, je bilo jasno, da mora omogočati prav vse funkcionalnosti, kot jo ima orožje. Na prvem mestu je merjenje v nek cilj. Tudi temu je bilo ugodeno, saj je prostor v prostoru zasnovan tako, da meri resonančne vozle, ki nastanejo v vsakem akustičnem prostoru. Resonančne vozle - to so točke v prostoru, kjer je zaradi zaprtega prostora ojačanje, ki ga vnaša prostor, največje ali najmanjše - merimo s pomočjo lege in usmeritve resonančne cevi. Dovolj velike spremembe z elektronsko pretvorbo reinterpretiramo (-> prevedemo) v dovolj zanimiv zvok, da je ta "igra"/ igranje dovolj zanimiva za igralca, in ga zvabi v zlitje z zvočnim prostorom. Tukaj je poanta: zlitje akustičnega prostora z resonančno cevjo (-> vsebovanim prostorom) se prenese na zlitje estetskega prostora (-> zvoka) z igralcem/ človekom. Ta se v prostoru znajde kot tvorni del, sodelavec, vključen, kreativen - zlit. Uspešnost akcije/ miniature/ instalacije se meri v sposobnosti postavitve, da čim dalj časa omogoči to zlitje. Ko postane dolgočasno in nezanimivo, je konec veselja. Osnovna teza namreč je, da je aktivno zlitje z okoljem zadovoljstvo. Druga teza pri zlitju in zadovoljstvu pa je, da se mora prej zgoditi potujitev - človek se iztrga iz individualizma lastne preddoločenosti (in podoločenosti - usojenosti) in se "dogaja" v trenutku, sproti, brez pred in po. To je definicija igre, ta zgodba pa je bila pripoved o sreči in času. II. ZGODBA O ODTOČNI CEVI Zgodba, ki jo je prinesla navadna plastična cev seveda izhaja iz njenega prvotnega namena (funkcije). Takšne cevi služijo kot odtočne cevi za wc-je. Ne glede na prikrivanje ali spreminjanje za njeno novo funkcijo ta njena osnovna fukcija ostaja. Ve se, da smo uporabili cev, po katerih odtekajo odplake iz vsakega stanovanja v vedno večje cevi in v neko zbirališče. če smo si to vizualizirali, uvidimo: pravo pravcato omrežje! Zanimivo je postalo potem, ko se takega omrežja ni dalo razumeti kot komunikcijskega - saj ne služi za izmenjavo: je enosmerno (kar se tiče odplak) in ne prihaja do izmenjav. Naslednja misel je bila, ali so informacijski kanal res le fekalije? Informacijski kanal razumemo kot na poseben način kodirani niz nečesa, kar služi kot izmenjevalni (vmesni, posredniški) - dogovorjeni komunikacijski kod. če komunikacija na primer poteka na ravni zvokov je dogovorjeni kanal zvok, če na ravni barv je barvni, itd. Namenoma smo vzeli zelo enostavne kodne kanale, lahko pa bi si izbrali bolj abstraktne in celo večslojne. Tako je lahko komunikacijski kanal govor, ki ni kar neko nakladnje, ampak recimo poteka o zelo o improvizaciji v jazzu, ali pa o smislu življenja. Ta pogovor ima lahko hkrati še čustveno plast, kar še bolj onemogoči identificiranje pravega kanala. če gre za zapeljevanje je torej pravi pomen, ki se prenaša nekaj drugega kot stališče o improvizaciji v jazzu, ali pa želja po golem izrekanju. Poleg tega ni prav nič potrebno, da o "pravem" komunikacijskem kanalu obstaja zavest. Komunikacija lahko torej poteka nezavedno - pa je še vedno uspešna. Tukaj je verjetno marsikomu jasno, da se z omenjanjem slojev naslanjam na informacijsko tehnologijo, kjer se po komunikacijskih povezavah prenašajo različni kodi - protokoli, in to hkrati in obenem v več slojih (layerjih). Za človeka so najbolj uporabni najvišji sloji, nižji pa so namenjeni strojem. No, pri naši razlagi so bolj zanimivi nižji, primarnejši sloji, ki nosijo tudi bolj temeljne pomene. Zanimiva je bila teza neke biologinje-antropologinje, ki je razlog za velikost člaoveških možganov našla prav v potrebi, da se dešifrira "pravi pomen/ namen" pri komunikaciji med soljudmi. Tudi prej omenjeno "izločanje" želimo videti kot neke vrste komunikacijo - na podoben način "omreženo" (ker omrežje, ko smo uvideli, obstaja). Zato mu bomo najprej podelili ime: kontemplacijsko omrežje. Kontemplacija pomeni "zrenje" - notranji pogled, ki v osnovnem pomenu besede kontemplacija ne pomeni logičnega razmisleka, ampak "širokokotni pogled/vpogled v bistvo" s katerim so menihi skušali ugledati boga, neskončnost, absolutno, celoto. Logične strukture/razdelave (sveta) takega načina "dojemanja" ne omogočajo, saj so v osnovi reducirajoče. Iz prejšnje zgodbe si izposodimo "potujitev" - torej zlitje s trenutkom, saj je tehnika zrenja zelo podobna zlitju. Za našo rabo se bomo zadovoljili s polovično potjo do "uvida celote", hkrati pa skušajmo uganiti informacijski kanal (skupni kod), ki v tem primeru prav gotovo poteka v plasti nezavednega. Identificirati pa bi bilo treba tudi funkcijo/ namen, saj sicer nima pomena, da bi stvar imela pomen. V takem primeru tudi ne bi obstajala... Psihoanaliza je tisto orodje, ki služi za dekonstrukcijo sublimnih objektov (sublimiziranega), ki sicer nastopajo kot celote, pa vendar so se iz nečesa uobličili. Izločanje je ena od hvaležnih tem, saj se da povezati v enačbo dobesedno vsakršno izločanje. Pri tem je seveda pomembno, na kateri strani se nahaja označenec in označevalec. Tako seksualnost postane enako izločanju fekalij, govoru, javnemu nastopu, kakršni koli penetraciji, neizločanje pa zadrževanju, nekomunikaciji, nezadovoljstvu, v vmesnih stopnjah pa kalkuliranju, konformizmu, samozadovoljevanju, itd. In seveda obratno: zadrževanje (lahko) pomeni samoljubje, odsotnost seksualnosti, včasih pa ravno obratno. Pri tem je morda že malo bolj jasno, da med obema pojmoma ni enozančnosti in ni enačaja. Dekonstruiranje objektov je vedno proces ugibanja razlogov za nastajanje objektov. Kadar ni enoznačnosti govorimo (v matematiki) o nelinearnih sistemih, o enačbah višjega reda, ki imajo več rešitev, kaj hitro pa ostanejo celo brez rešitve. Deterministično lahko tako dekonstruiramo le zelo enostavnih sistemih, pri bolj kompleksnih pa postanejo interpretacije zgolj ene od množice mogočih zgodbic. Objekti, ki so arhetipi, so običajno univerzalni objekti, ki so nastali na podlagi zelo različnih zgodb, v ljudsko zakladnico pa so prešli prav zaradi te univerzalnosti. Okoli ljudskih modrosti se zelo pogosto lahko strinjamo, tudi če so naši razlogi zelo individualni. Dekonstrukcija takega objekta je njegova razlaga/ razložitev iz brezčasnega objekta v časovno razdelan, vzročno posledični objekt - zgodbo. če si torej zamislimo omrežje izločajočih, kakajočih, priključenih na domači vmesnik (-> straniščno školjko), vemo, da so kljub nezavedanju omreženi, povezani - ali pa celo: povezani v nezavednem. Iz psihoanalize izločanja tudi vemo, da je proces izločanja zelo ponotranjen proces - vsak posameznik zelo individualno opravlja ponotranjenje. To je ena redkih situacij, ko odrasli, socializiranec sploh prisluhne notranjemu gibanju. Stranišče je izjemno zaseben prostor. Hkrati je tudi izjemno kodiran. Običajno je tudi najbolj čist prostor. Lahko bi celo rekli, da je za nevernika edini sveti prostor - razne morda umetniške galerije. No, pa saj tudi za umetnost še vedno velja, da daje umetnik svojo notranjost na plano. In, ali je čudno, da se tudi o umetnosti še vedno govori kot o lepem, čistem, etičnem. Hm, enačaj: ali je stranišče prostor etike? Galerija je javni prostor, recimo ji (pa ne prvi!) svetišče, kjer proces kolektivnega izločanja/ očiščenja vodi veliki mag/ umetnik/ kustus, medtem ko je stranišče zasebni prostor - molilnica, kjer izvajamo individualno introspekcijo/ očiščenje. Ob tej za lase privlečeni zgodbici je morda zanimivo pogledati še biološke značilnosti odraščanja in s tem povezanega spreminjanja odnosa do izločanja. Pri opazovanju dojenčka smo lahko vedno osupli nad zmožnostjo menjavanja razpoloženj - vse se odraža na obrazu. če ga črviči, se bo napenjal, kobacal, ves zaripel bo postal, dokler se napetost ne razpoči, nato se po obrazu razleze zadovoljstvo - olajšanje. Za dojenčka še ne velja, da je sposoben misliti čas. Podobno kot živali je prisoten neposredno v tem trenutku. V nekaj letih pa se mu razvije sposobnost vzročno-posledičnega mišljenja in s tem tudi človeški način autoreferenčnosti - ko uvidi ločen obstoj sebe od drugih. Prehod na "civiliziranost"/ socializacijo se zgodi še kasneje (ali pa celo nikoli v popolnosti). Ta proces pomeni uvideti hkratno enakovredno prisotnost drugih. Podeliti enakovrednost "drugemu" pomeni hkrati odvzeti središčnost "sebe" (bio-kopernikanski obrat?) - a vendarle odtlej neprestano usklajevati obe "teži". To je aktivno ravnovesje vrvohodca. Vrvohodec se zaveda samega sebe, svoje "vloge" v kolektivu, občutljiv pa je tudi za najbolj kompleksne avtoreferenčne zanke - kaj mislim, da si drugi misli o meni, mojem dejanju. Komunikacija skozi takšne socialne komunikacijske mreže skoraj popolnoma nadomesti kontemplacijo. Obstoj v "tem trenutku" je za socializiranega človeka že skoraj neobstoječ. Morda je še najbolj pogost beg iz civiliziranosti (časa) v živalskost (trenutka = brezčasja) seksualni odnos. Ali pa kakšen drugačen, naraven ali umeten adrenalinski beg. Ce smo torej vsaj približno nakazali nujnost občasnega "zrenja v brezčasnost", potem smo morda našli tudi funkcionalnost kontemplativnih mrež. Ne glede na to, da ne gre za zavedna ali kolektivna "povezovanja" z višjim. Zakaj smo to storili? Le zato, ker je omrežje prav očitno že obstajalo, višjega pomena/ interpretacije, kot je odvajanje fekalij, pa ni imelo. In seveda, da ne bi dajali prevelike teže tehnološkim omrežjem, kjer kao da poteka za človeka dostojna komunikacija. še en razlog: če lahko skozi miselni proces izenačimo dojemanje pojmov kot sta trenutek in brezčasnost, nič in vesolje/ vse/ absolut, potem moramo vendarle relativizirati pomen logičnih struktur - ne eliminirati. Ali pa še en razlog: brušenje objekta/ artefakta je predvsem delo, morda pa sem si zato moral privoščiti tale "izmet". Zadovoljstvo = zadovoljstvo. Končno ena enačba... začuda v matematiki imenovana identiteta. Res: nekje smo izgubili neznanko, zato ta enačba ne pove in ne rešuje ničesar. |
ARMS & WEAPONS(in Slovene it was more meaningfull to use Tools & Weapons -> Orodje, orožje; one letter of difference; in both cases there is a strong relationship to hands and tools - to constructing or building; yes, and de(con)structing... )Prav zanimivo je, kakšne identitete (oziroma pomeni) so se pojavljali pri realiziranju tega zadnjega projekta, ki je pravzaprav lepljenka - kolaž marsikaterega prejšnjega razmišljanja. To zadnje se sicer kaže kot konstantno, ono drugo - variabilno pa se je pojavilo potem, ko sem najdeval objekte, ki bi prevzeli željeno funkcijo, oziroma bi služili materializaciji ideje. Prevzeli/ igrali naj bi vlogo željenih pomenov ali: postali nekaj materialnega, kar pa je bilo doslej le del miselne strukture. No, pa se je pokazalo, da imajo tudi surovi objekti že neko svojo funkcijo/ namen - torej tudi pomen in identiteto, ki je vse prej kot variabilna. Na primer: ker sem hotel dobiti nek poceni objekt, ki bi igral vlogo prostora v prostoru, sem našel plastično cev, ki temu popolnoma ustreza, vendar pa se je zaradi tega kmalu začela kristalizirati popolnoma druga zgodba - seveda zanimiva - vendar brez kakšne neposredne povezave z osnovnim konceptom "prostora v prostoru". Prostor v prostoru je pravzaprav zgodba o želji po naravni vmeščenosti enega objekta, subjekta, ideje, v skupnem loncu - v neogibnosti danega, zunanjega. Drugače: zgodba o kolektivnem in individualnem, pasivnem in/ali aktivnem, mogočem in nemogočem, zunanjih in/ali notranjih mejah, omejitvah - notranjem in zunanjem - z eno besedo: komunikaciji. Je zgodba o (ne)prilagojenosti in razcepljenosti/ vcepljenosti - del in celota... in neprestano iskanje ravnovesja. Kot vrvohodec. Ko pa sem si želel izposoditi kakšen zanimiv način "igranja" na inštrument, se je takoj ponudila funkcionalnost orožja, to je bazooke. Na prvem mestu zaradi bližine ameriške ambasade je ideja na mah dobila obliko, trden smisel, ki pa ga je kasneje, zaradi spremenjene lokacije predstavitve miniature, v veliki meri izgubila. Trden smisel se je umaknil, ostala pa je povezava med orožjem in orodjem. Besedi se tako ali tako razlikujeta le v eni črki. Tudi v angleščini najdemo povezavo (arms: orožje, roke). Skratka: podaljšek rok je orodje. še ena iztočnica se je ponudila: v prvotni konstelaciji/ kontekstu (-> bližina ameriške ambasade) bi se lahko zelo hitro zgodilo, da preidemo mejo "fore"/ šale/ igranja in stopimo v "kruto" realnost - z "bazooko" bi bilo treba le prehoditi 50 metrov... in zgodba bi bila drugačna. I. STORY: WEAPON AS INSTRUMENT  Ker že nekaj časa skušam najti zanimive načine intuitivne uporabe zvočnega inštrumenta, oziroma nekakšnega vmesnika za oblikovanje zvoka, ki ne potrebuje nekaj deset let discipliniranja - torej bi lahko rekli tudi nevirtuoznega inštrumenta - se pri iskanju načina igranju takega inštrumenta zatekam k že znanim rokovanjem z različnimi orodji ali igrali. Zelo posrečen je bil zadnji tak sistem, ki sem ga predstavil v galeriji Kapelica v začetku lanskega leta. Pri tem je šlo za igro/ igranje z nategovanjem klavirske žice, pri čemer sta sodelovala dva para. Pri tem je bila edina estetska dimenzija prav zvok, ki je nastajal z drgnjenjem in napenjanjem dveh žic, ter sodelovanjem na ravni dveh posameznikov, ki pa sta hkrati sodelovala tudi z drugim parom, tako da je bila zgodba pravzaprav o komunikaciji. Dva človeka še vedno tvorita zasebno, štirje pa že javno - v javnem pa je že v navadi civiliziranejši dialog. Javno ali tudi kolektivno naj bi bila stvar civilizacije, civiliziranosti, po mojem pa tudi inteligence, ki je sicer ne smemo enačiti s civilizacijo. No, inštrument je dovolj poenostavil možnosti, da se je bilo enostavno preustiti "muziciranju"/ igranju, dodatne kvalitete pa so bile v hkratnosti elementov zvočenja, ki je nastajalo s povsem funkcionalnim gibanjem, kar je predstavljalo globljo plast informacijskega kanala. Vrhnja plast je bila najbrž zvočna, pod njo že manj zavedna gibalna. Intuitivnost inštrumenta je bila v veliki podobnosti s kolektivnimi otroškimi igrami. Naslov pa je bil nekaj takega kot "razpiranje prostora". Bolj filozofska plast pomenov je bila torej v skritih pomenih, ki pritičejo besednim zvezam "razpirati prostor", "odpirati prostor za kolektivno" - igro, dejavnost, ustvarjanje, karkoli. Teza je bila, da se prostor za kreativno dejavnost odpre s hkratnim trudom za obstoj osebnega (posameznik), razširjenega osebnega - morda čustvenega (par) in kolektivnega (četverica). Dodatni psihološki element, ki je označeval odprtje "jaza" za javno, pa je bila fora, da se je zvok pojačal le takrat, ko ga je igralec moduliral s svojim glasom. še en element potujitve, ki je v okviru tehnične (ne)dovršenosti deloval odlično - vsi štirje smo se drli, da je bilo veselje. II. STORY: ARMS AND WEAPONS Zgodbo o orožju orodju pa bi lahko povedali takole. Po tem, ko se je kot način intuitivnega igranja ponudilo orožje, je bilo jasno, da mora omogočati prav vse funkcionalnosti, kot jo ima orožje. Na prvem mestu je merjenje v nek cilj. Tudi temu je bilo ugodeno, saj je prostor v prostoru zasnovan tako, da meri resonančne vozle, ki nastanejo v vsakem akustičnem prostoru. Resonančne vozle - to so točke v prostoru, kjer je zaradi zaprtega prostora ojačanje, ki ga vnaša prostor, največje ali najmanjše - merimo s pomočjo lege in usmeritve resonančne cevi. Dovolj velike spremembe z elektronsko pretvorbo reinterpretiramo (-> prevedemo) v dovolj zanimiv zvok, da je ta "igra"/ igranje dovolj zanimiva za igralca, in ga zvabi v zlitje z zvočnim prostorom. Tukaj je poanta: zlitje akustičnega prostora z resonančno cevjo (-> vsebovanim prostorom) se prenese na zlitje estetskega prostora (-> zvoka) z igralcem/ človekom. Ta se v prostoru znajde kot tvorni del, sodelavec, vključen, kreativen - zlit. Uspešnost akcije/ miniature/ instalacije se meri v sposobnosti postavitve, da čim dalj časa omogoči to zlitje. Ko postane dolgočasno in nezanimivo, je konec veselja. Osnovna teza namreč je, da je aktivno zlitje z okoljem zadovoljstvo. Druga teza pri zlitju in zadovoljstvu pa je, da se mora prej zgoditi potujitev - človek se iztrga iz individualizma lastne preddoločenosti (in podoločenosti - usojenosti) in se "dogaja" v trenutku, sproti, brez pred in po. To je definicija igre, ta zgodba pa je bila pripoved o sreči in času. III. ZGODBA O ODTOČNI CEVI Zgodba, ki jo je prinesla navadna plastična cev seveda izhaja iz njenega prvotnega namena (funkcije). Takšne cevi služijo kot odtočne cevi za wc-je. Ne glede na prikrivanje ali spreminjanje za njeno novo funkcijo ta njena osnovna fukcija ostaja. Ve se, da smo uporabili cev, po katerih odtekajo odplake iz vsakega stanovanja v vedno večje cevi in v neko zbirališče. če smo si to vizualizirali, uvidimo: pravo pravcato omrežje! Zanimivo je postalo potem, ko se takega omrežja ni dalo razumeti kot komunikcijskega - saj ne služi za izmenjavo: je enosmerno (kar se tiče odplak) in ne prihaja do izmenjav. Naslednja misel je bila, ali so informacijski kanal res le fekalije? Informacijski kanal razumemo kot na poseben način kodirani niz nečesa, kar služi kot izmenjevalni (vmesni, posredniški) - dogovorjeni komunikacijski kod. če komunikacija na primer poteka na ravni zvokov je dogovorjeni kanal zvok, če na ravni barv je barvni, itd. Namenoma smo vzeli zelo enostavne kodne kanale, lahko pa bi si izbrali bolj abstraktne in celo večslojne. Tako je lahko komunikacijski kanal govor, ki ni kar neko nakladnje, ampak recimo poteka o zelo o improvizaciji v jazzu, ali pa o smislu življenja. Ta pogovor ima lahko hkrati še čustveno plast, kar še bolj onemogoči identificiranje pravega kanala. če gre za zapeljevanje je torej pravi pomen, ki se prenaša nekaj drugega kot stališče o improvizaciji v jazzu, ali pa želja po golem izrekanju. Poleg tega ni prav nič potrebno, da o "pravem" komunikacijskem kanalu obstaja zavest. Komunikacija lahko torej poteka nezavedno - pa je še vedno uspešna. Tukaj je verjetno marsikomu jasno, da se z omenjanjem slojev naslanjam na informacijsko tehnologijo, kjer se po komunikacijskih povezavah prenašajo različni kodi - protokoli, in to hkrati in obenem v več slojih (layerjih). Za človeka so najbolj uporabni najvišji sloji, nižji pa so namenjeni strojem. No, pri naši razlagi so bolj zanimivi nižji, primarnejši sloji, ki nosijo tudi bolj temeljne pomene. Zanimiva je bila teza neke biologinje-antropologinje, ki je razlog za velikost člaoveških možganov našla prav v potrebi, da se dešifrira "pravi pomen/ namen" pri komunikaciji med soljudmi. Tudi prej omenjeno "izločanje" želimo videti kot neke vrste komunikacijo - na podoben način "omreženo" (ker omrežje, ko smo uvideli, obstaja). Zato mu bomo najprej podelili ime: kontemplacijsko omrežje. Kontemplacija pomeni "zrenje" - notranji pogled, ki v osnovnem pomenu besede kontemplacija ne pomeni logičnega razmisleka, ampak "širokokotni pogled/vpogled v bistvo" s katerim so menihi skušali ugledati boga, neskončnost, absolutno, celoto. Logične strukture/razdelave (sveta) takega načina "dojemanja" ne omogočajo, saj so v osnovi reducirajoče. Iz prejšnje zgodbe si izposodimo "potujitev" - torej zlitje s trenutkom, saj je tehnika zrenja zelo podobna zlitju. Za našo rabo se bomo zadovoljili s polovično potjo do "uvida celote", hkrati pa skušajmo uganiti informacijski kanal (skupni kod), ki v tem primeru prav gotovo poteka v plasti nezavednega. Identificirati pa bi bilo treba tudi funkcijo/ namen, saj sicer nima pomena, da bi stvar imela pomen. V takem primeru tudi ne bi obstajala... Psihoanaliza je tisto orodje, ki služi za dekonstrukcijo sublimnih objektov (sublimiziranega), ki sicer nastopajo kot celote, pa vendar so se iz nečesa uobličili. Izločanje je ena od hvaležnih tem, saj se da povezati v enačbo dobesedno vsakršno izločanje. Pri tem je seveda pomembno, na kateri strani se nahaja označenec in označevalec. Tako seksualnost postane enako izločanju fekalij, govoru, javnemu nastopu, kakršni koli penetraciji, neizločanje pa zadrževanju, nekomunikaciji, nezadovoljstvu, v vmesnih stopnjah pa kalkuliranju, konformizmu, samozadovoljevanju, itd. In seveda obratno: zadrževanje (lahko) pomeni samoljubje, odsotnost seksualnosti, včasih pa ravno obratno. Pri tem je morda že malo bolj jasno, da med obema pojmoma ni enozančnosti in ni enačaja. Dekonstruiranje objektov je vedno proces ugibanja razlogov za nastajanje objektov. Kadar ni enoznačnosti govorimo (v matematiki) o nelinearnih sistemih, o enačbah višjega reda, ki imajo več rešitev, kaj hitro pa ostanejo celo brez rešitve. Deterministično lahko tako dekonstruiramo le zelo enostavnih sistemih, pri bolj kompleksnih pa postanejo interpretacije zgolj ene od množice mogočih zgodbic. Objekti, ki so arhetipi, so običajno univerzalni objekti, ki so nastali na podlagi zelo različnih zgodb, v ljudsko zakladnico pa so prešli prav zaradi te univerzalnosti. Okoli ljudskih modrosti se zelo pogosto lahko strinjamo, tudi če so naši razlogi zelo individualni. Dekonstrukcija takega objekta je njegova razlaga/ razložitev iz brezčasnega objekta v časovno razdelan, vzročno posledični objekt - zgodbo. če si torej zamislimo omrežje izločajočih, kakajočih, priključenih na domači vmesnik (-> straniščno školjko), vemo, da so kljub nezavedanju omreženi, povezani - ali pa celo: povezani v nezavednem. Iz psihoanalize izločanja tudi vemo, da je proces izločanja zelo ponotranjen proces - vsak posameznik zelo individualno opravlja ponotranjenje. To je ena redkih situacij, ko odrasli, socializiranec sploh prisluhne notranjemu gibanju. Stranišče je izjemno zaseben prostor. Hkrati je tudi izjemno kodiran. Običajno je tudi najbolj čist prostor. Lahko bi celo rekli, da je za nevernika edini sveti prostor - razne morda umetniške galerije. No, pa saj tudi za umetnost še vedno velja, da daje umetnik svojo notranjost na plano. In, ali je čudno, da se tudi o umetnosti še vedno govori kot o lepem, čistem, etičnem. Hm, enačaj: ali je stranišče prostor etike? Galerija je javni prostor, recimo ji (pa ne prvi!) svetišče, kjer proces kolektivnega izločanja/ očiščenja vodi veliki mag/ umetnik/ kustus, medtem ko je stranišče zasebni prostor - molilnica, kjer izvajamo individualno introspekcijo/ očiščenje. Ob tej za lase privlečeni zgodbici je morda zanimivo pogledati še biološke značilnosti odraščanja in s tem povezanega spreminjanja odnosa do izločanja. Pri opazovanju dojenčka smo lahko vedno osupli nad zmožnostjo menjavanja razpoloženj - vse se odraža na obrazu. če ga črviči, se bo napenjal, kobacal, ves zaripel bo postal, dokler se napetost ne razpoči, nato se po obrazu razleze zadovoljstvo - olajšanje. Za dojenčka še ne velja, da je sposoben misliti čas. Podobno kot živali je prisoten neposredno v tem trenutku. V nekaj letih pa se mu razvije sposobnost vzročno-posledičnega mišljenja in s tem tudi človeški način autoreferenčnosti - ko uvidi ločen obstoj sebe od drugih. Prehod na "civiliziranost"/ socializacijo se zgodi še kasneje (ali pa celo nikoli v popolnosti). Ta proces pomeni uvideti hkratno enakovredno prisotnost drugih. Podeliti enakovrednost "drugemu" pomeni hkrati odvzeti središčnost "sebe" (bio-kopernikanski obrat?) - a vendarle odtlej neprestano usklajevati obe "teži". To je aktivno ravnovesje vrvohodca. Vrvohodec se zaveda samega sebe, svoje "vloge" v kolektivu, občutljiv pa je tudi za najbolj kompleksne avtoreferenčne zanke - kaj mislim, da si drugi misli o meni, mojem dejanju. Komunikacija skozi takšne socialne komunikacijske mreže skoraj popolnoma nadomesti kontemplacijo. Obstoj v "tem trenutku" je za socializiranega človeka že skoraj neobstoječ. Morda je še najbolj pogost beg iz civiliziranosti (časa) v živalskost (trenutka = brezčasja) seksualni odnos. Ali pa kakšen drugačen, naraven ali umeten adrenalinski beg. Ce smo torej vsaj približno nakazali nujnost občasnega "zrenja v brezčasnost", potem smo morda našli tudi funkcionalnost kontemplativnih mrež. Ne glede na to, da ne gre za zavedna ali kolektivna "povezovanja" z višjim. Zakaj smo to storili? Le zato, ker je omrežje prav očitno že obstajalo, višjega pomena/ interpretacije, kot je odvajanje fekalij, pa ni imelo. In seveda, da ne bi dajali prevelike teže tehnološkim omrežjem, kjer kao da poteka za človeka dostojna komunikacija. še en razlog: če lahko skozi miselni proces izenačimo dojemanje pojmov kot sta trenutek in brezčasnost, nič in vesolje/ vse/ absolut, potem moramo vendarle relativizirati pomen logičnih struktur - ne eliminirati. Ali pa še en razlog: brušenje objekta/ artefakta je predvsem delo, morda pa sem si zato moral privoščiti tale "izmet". Zadovoljstvo = zadovoljstvo. Končno ena enačba... začuda v matematiki imenovana identiteta. Res: nekje smo izgubili neznanko, zato ta enačba ne pove in ne rešuje ničesar. |
ELEKTRIČNI JEZUS |
THE ELECTRIC JESUSThis concept (->story) was built on the basis of the above reasoning on objects and contexts. Again it resulted in deliberate use of existant symbolic field, but hopefully with enough of humour and wit, so that it didn't hide the conceptual issue. The installation was built live during a (meta) lecture that was declared as performance from the very start. It took about 45 minutes to present the concept and build (a functioning?) object. True: the functionality of the object was all in building it in real time and afterwards it did not have any purpose anymore. It can still function as a sound object in a different context, but the story that it would tell wouldn't be as interesting.The path (towards the truth?) was the opposite than with the bazooka. Since it proved that it is hard to decompose (->to uncover the innermost layers) a ready made object (because of it's primary functionality -> "the looks" of it, "the use" of it,...), I decided (in a period of a month of preparation it was decided just a day before the lecture/performance) that the building (of metaphorical relations) would be more appropriate. However the bazooka also had a shortcut to "understanding" - it was a alrge print of this text just beside the object. The second experiment took place in May 2004 in Warszawia, Poland at the Turning Sounds conference/meeting. The word experiment also means that it will not be repeated anymore. The conference took an interesting direction bringing into close contact the composers and the Djs - in symbolic domain this could mean: the mind and the body (though it turned out also that it was the DJs who were asking "where is the logic!"). Anyway, it was about body (->improvisation) and mind (->structure). In building the Electric Jesus it was also about that. Flesh (the body, the moment, the real-time, the material reality, the rotting,...) and the Structure (the mind, the non-material but equally real, the concept of time, the ability to get a glimpse of the absolute,...). The story of the lecture was organized around the stereotype that Poland is "a very" catholic country. The presence of "god" was therefore a very powerfull symbolic field (-> with a lot of "flesh"). In the sense that the flesh is the emotional potential of the particular symbolic field which defines an object. But this was not the path I took - it would be a manipulation and a very cheap one. Therefore the final object (->the crucifix) didn't have any value left when the lecture was over. Having a strong symbolic field present made it possible to simultaneously feel/compare the difference between multiple contexts (->spaces of evaluation - fields of discourse that provide the meaning). It was about the vertical piercing through the layers of discourses (as mentioned high up above). The tool for this was a little bit of psychoanalysis (and psychology). The heart of lecture was a holistic approach of balancing the dualistic values that form the basis of any cognitive matrix (discoursive field). The space of evaluation was described as dynamic system structured by active (->generative; mentioned up above) participants with cybernetic/autopoietic (nonlinear and complex) loop of self-cognition. The latter does not allow for a "circle" of cognition to be precise, since there is a sequencing of associative translations/representations taking place. Still, a human mind can touch the absolute. The beginning of lecture started with the equation Human=Machine=God. The representation of absolute is God. English language comes handy in this case: || || Mean Good I didn't use it during lecture, but this leads to relations (hu)man=mean, god=good and we are even more firmly into "balancing". The first idea for installation was a simple dynamic system made of listening and sound-generating elements that would have their autopoietic loops individualy listening to the sound that the whole system produces. This is a kind o a metaphore of a society or "the collective principle". There would be two elements on both halves of the weighing scale (balancing the already mentioned dualistic categories). In the middle there would be a motor, which would translate sound into movement (motor control via microphone - this moves the "hands" with two more microphones caught in a acoustic feedback loop). The idea of the crucifix slowly became apparent. I had an idea for Jesus too - a piece of rubber hose twisted together. I bought it and it's colour was tan - like the flesh. Great! But the idea already seemed too cheap. Better to be formless (->abstract), than to let the parasitical meanings spread all over the recognizable form. So I temporarily dropped the idea, but I brought the material over to Warszawa. The "fleshy" substance was regained when the idea of live performance came about. Before the "show" it was apparent that the Jesus was a "shortcut" from man to god (in the equation the intermediate link was the machine). True - concepts (ideas, beliefs, motivation, ideologies,...) are more (perfect) than a human. After the show it became apparent that Jesus as a metaphore of human suffering (-> the passion) is the balancing force. Well, the motor was too week (-> Jesus was too strong?). So, the link with the psychoanalysis: the psychologic split immanent to humans is... the suffering. Ok, simplified - but the simplification is part of the structural view. Still, the result seemed obvious. One could draw conclusions even at the start of this text - but with analysis we provided a kind of mathematical proof. Hopefully with the above mentioned method of vertical cut. |
|
the art of dynamic selfbalancing Plesalec |
the art of dynamic selfbalancing The Dancer |