Izgubljen v vesolju je pogosta asociacija, ko novinec vstopi v navidezno neprehodni pragozd nesortiranih informacij na Internetu. Cel svet, ki da naj bi bil velikanski supermarket ali svet, ki naj bi bil gromozanski hard-disk, sta napaèni formulaciji. Množica malih trgovinic s prav posebno ponudbo in milijoni malih hard-diskov, povezanih v sistem je pravšnja podoba. Torej že v osnovi zavraèamo vsakršno tezo o globalizaciji, o enostavnem razumevanju sveta, ki da je ‘globalna vas’ in  aktualne zgodbice, ki da so o OJ Simpsonu in Moniki Lewinski. Možnost enostavnega kukanja v oddaljene konce sveta in neposrednega spoznavanja živih ljudi na onem koncu prinese zavedanje: svet ni eden, ampak sestavljen iz velikega števila sicer podobno strukturiranih (v urbanih/zahodnjaških kulturah), a v resnici specifiènih realitet. Ker nas zanimajo druga okolja za neposredno primerjavo z nam poznanim, išèemo predvsem pozitivne razlike, da bi jih morebiti uporabili za lastno rabo.

V Oregonu, na severozahodu ZDA, je malo mestece Astoria, razpotegnjeno ob strmi pacifiški obali, bojda nekoè naselbina finskih izseljencev - niè kaj posebnega. Vendar ima to mestece tri lokalne radijske postaje, eno izmed njih celo takoimenovano 'community' postajo, kar je izjemna možnost za tiste drugaène, da podelijo malo veè teže svojim specifiènim dejavnostim. Vèasih se celo zgodi, da kakšna aktivnost preseže ljubiteljstvo - èe se le najde nekaj posameznikov, ki svoje delo zastavijo usodneje. Ali lahko reèemo - ko se združijo v kritièno maso? Tako se zdi v primeru naših junakov: Davida Blancharda, ki veè kot desetletje vodi radijsko oddajo o zvoènih raziskavah, Rogerja Hayesa - slikarja in glasbenika ter Roberta Clutterja (iz ne tako oddaljenega Portlanda) – nosilcu kar nekaj glasbenih projektov in ustanovitelju založbice MU Records, pri kateri so naši protagonisti zaèeli izdajati zelo zanimivo glasbo. Glede na nosilca trenutnega sodelovanja se glasbeni užitek moèno razlikuje. Ko Robert Clutter prevzame vajeti, je glasba harmonsko in ritmièno lahko zelo bogata, ko pravila postavi Roger Hayes, je zvoèno bolj asketska, poudarki se selijo na prepletanje alikvotov med glissandi strunskih instrumentov. Izmenjaje se sva o tem in onem debatirala z Rogerjem Hayesom. Kakšna je njihova realnost/dejanskost?

To je realnost/nerealnost, v resnici pa nesekvenèno dogajanje - kot utripanje pokvarjenega semaforja. Želim si, da bomo lahko prestopili prag tega nedefiniranega stanja, ne da bi bilo treba preglasiti našo glasbo – za to pa se je potrebno le globoko zazreti v naše bistvo. Sedaj lahko skupaj podobi North Coast Noise Coalition prispevava precej barv, vendar, da bi podobo polepšala? Verjetno se strinjava, da ni potrebno.

Po polletnem dopisovanj si lahko predstavljam okolišèine, ki definirajo vašo situacijo. Nujnost, da se samofinancirate z najrazliènejšimi zaèasnimi zaposlitvami, s katerimi potem vzdržujete vaše umetniške dejavnosti. Astoria je malo mestece in v malih mestecih ni potrebe, da se kaj radikalno umetniškega zgodi, a vendar: marsikje se je prav to zgodilo – zavoljo resniènih notranjih potreb pešèice posameznikov.

Le zavoljo Ljubega miru in Ljubega ravnovesja stvari je mogoèe, da pljujemo naprej: to je perverzna ironija, ki jo živimo. Predstavljajte si nas kot vcepek namesto  Frankensteinove roke -  slednjega kot podobo samozadostne podeželske združbe. Scena se zgodi takrat, ko kaj naredimo - to je v redu, ne? Pod temi pogoji pridobi katerikoli dogodek prizvok ritualnega, strašljivega ob iniciaciji, vsak zase pa je ponovno otvoritveni - nov. Taka je narava projekta in zdi se, da je prav v taki obliki sprejemljiv v lokalni skupnosti - poimenujmo to 'pionirski duh' - to tu je še vedno Divji Zahod! No, mimo tega pa vsi nekako bredemo naokrog, ne brezciljno, ampak kot nekakšne estetske naprave, in hvala bogu, da imamo to svobodo - stara paradigma o dvoreznem meèu.

Zanimivo, dvorezno pozicijo imajo lahko mediji dandanes. Še posebej, ko se zrcali 'velike' medije navzdol, se kontekst menja. Velike sanje humanistov z zaèetka stoletja o vlogi 'globalnih' medijev se v sodobni situaciji sprevržejo v svoje nasprotje.  Marko Košnik pravi: mediji so ura. Uniformirajo svet, doloèajo in celo zadostijo imaginarne potrebe konzumentov. Soèasno lahko mali medij definira svojo lastno lestvico pomembnosti - ustvarja svojo podobo drugaène realnosti. Ali nisi nekoè uporabil besedo 'eter-realnost: etrska realnost'? Morda lahko ta izraz celo prenesemo v fizièni svet.

Res, toèka radijske oddaje je torišèe, in prav zanima me, koliko ljudi to sploh dojame? Nekatere med nami je resda zvabilo èez rob magiène meje 'drugaènega' in se skupaj uèimo to spoštovati, vendar je, hej, tudi radijski studio poseben prostor, zame še posebej, ko iz tedna v teden, iz leta v leto sedam v isti sedež kot toliko drugih posameznikov - vsak pa predstavlja svoj pogled na to, komu in èemu naj bi ta 'community radio' služil.

Naj poskusim opisati pogoje, ki so botrovali ali še botrujejo delu mojih aktivnosti. Po dolgem obdobju sem sèasoma uspel razbrati skupne toèke v mojih umetniških izrazih, ki prej zaradi vro?e želje po dnevnem ukvarjanju z umetnostmi niso bile jasno razvidne. Okoli leta 1974 sem se osredotoèil na slikanje, ker me je od glasbe preveè odvrnila podoba obstojeèe hierarhije konstruirane po principu zvoènih žanrov. Ko pa je prišlo do kulminacije punka in še posebej, ko je prišla do izraza njegova prava narava, se je v kolektivni zavesti mnogih artistov izkristaliziral kot še ena izmed manifestacij dadaizma... zanimivo, kako kultura v svojih široko razvejanih vlaknih umetniških izrazov vleèe tako raznolike plasti vplivov iz prav te estetike.

Kot mnogi drugi posamezniki, ki sem jih sreèal od tedaj, sem zaèel razmišljati o dihotomiji blažilne vloge, ki jo imajo mediji pri predstavljanju oblik zvoènih ekspresij, in skupaj smo spoznavali, da obstajajo spremenljivi, razlikujoèi se (vendar ne nasprotujoèi si) glasovi ne glede na to, èe uporabljaš klasièno ali elektrièno kitaro. In tu je kljuè. Skrit zaradi elektronskih medijev, elektronske 'reprezentacije', vendar sem vseskozi vedel, da obstaja toèka, kjer sta ta dva principa neloèljiva. Zdi se mi, da je to pot po kateri smo tisti, ki smo to spoznali, krenili. Odloèil sem se, da je umik v podzemlje (iz slikarskega podzemlja!) nujen, da zaènem graditi podroèje zvoènega izraza. Ko sem izbral, se je zaèelo množiti kot bakterija.

Z Robertom Clutterjem sva zaèela glasbeno sodelovati leta 1990. On prihaja iz res vitalnega punk-rock okolja, sam prihajam iz prezira vrednega eterskega predstavljanja zvoènih izdelkov in èez èas mi je postalo nujno prenesti zvok iz radijskega studia nekam naprej. Z Robertom sva zaèela s sampli, magnetofonskimi zankami, predelanim  trakom na naèin, ki sem ga zaèel umevati kot temeljno  razdeljevanje zvokov. Vsi skupni posnetki so nastali na živih nastopih, nadaljnje intervencije so bile igranje na ta kos traku. Še vedno se mi zdi zanimivo, da še vedno  vplivava drug na drugega. To je investiranje èasa, ki se sèasoma, postopoma vrne mogoèno obogateno, spremenjeno.

Zdi se mi, da je v tem duhu nastal namen ustvariti formo, ki bi lahko identificirala naše izrazne oblike v okolju kjer živimo. Trik, s katerim pritegniti k sodelovanju omahujoèe sodelavce. Dajmo neèemu ime, pa bo obstajalo. Tako sem bil prisiljen ugotoviti, da obstaja ogromna potreba za North Coast Noise Coalition. In iz tega se da marsikaj iztisniti. Resda se malo bojim, da bi kakšno stvar preveè dodeloval, vendar - zakaj naj bi bilo karkoli popolno. Popolnost strdi stvari, in stvari izgubijo tekoè potek. Zdi se mi, da estetsko potrebujemo veè surovega, vendar ne kot ‘umetniško obliko’ – ta že obstaja – in seveda vem in spoštujem, da ni niè originalno, vendar je toliko mistiènih oblik, da jih izkopljemo iz sveta... ali je res že konec? Upam, da ne, vendar se prviè v zgodovini zavedamo, koliko smo izgubili... koliko izgubljamo, koliko je nepovratno odšlo.

MU - ime založbe, ki ste jo ustanovili, da bi izdajali vašo glasbo, se imenuje tako po namišljeni ‘izgubljeni civilizaciji’, ki da je obstajala nekje v pacifiškem oceanu. Ko sem preverjal izvor, sem naletel na njujorški filozofski krog z glavno figuro Madame Blavatsky. Ob koncu 19.stoletja je bil to zadnji pomembnejši vzdih  idealistiène filozofije. Ali imate do tega še kakšen drugaèen odnos kot le simbolni (izgubljena, zapravljena civilizacija)? V manifestu Davida Blancharda sem zaznal moèno proti-cerkveno, proti-ideološko noto. Kakšne so ideje, ki se jim bližate s pomoèjo glasbe (in slikanja, seveda)?

Èe bi hoteli prestavljati ta telesa v situacijo v kateri delujemo, bi hitro trèili ob rob razumnega: ali to sploh zmoremo? Najprej hvala, da si mi predložil tale okusni obrok, da lahko takoj vgriznem vanj. Ja, zdi se mi zelo uporabno in potrebno, da se lahko prepustim romantiènim Idealom, narobe je le, da skupaj s tem prizadaneš tudi samega sebe. David ima zelo moèno lestvico vrednot, poleg tega pa tudi neko držo, ki jo sam vidim kot znak še vedno mladostniškega tuhtanja. Mladostna goreènost je krvavo klanje: stvari se zdijo  preveè pomembne! (Prav v tem èasu se privajam navlaki, da imam že 36 let)

Toda esoterièna filozofija, tu v tem kraju..., ne zdi se verjetno, da bi lahko živela, po drugi strani pa, èe jo uspeš po prostozidarsko vgraditi v vsakdan lahko ustvariš prelepo ‘pasijo’. Zdi pa se mi, da se da veliko povedati o nemožnosti definiranja. Ob slednjem bi lahko najlaže razkril moje misli o estetskih procesih, sicer preveèkrat zavozlane z unièevalskimi podpomeni! Bolje, da jih premaknem v otipljivo realnost (kako ironièno) in oznaèim za ‘izmikajoèe se’. Morda je najlažja analogija predstavljati si korenine drevesa in še bolje simbiotièni sistem nevidnega podgobja, ki prepleta vse tam uspevajoèe kulture skupaj, èrpa življenski sok iz koreninja in, skoraj nevidno, omogoèa vsem skupaj nekakšno fotosintetièno sporazumno stvarnost. Kar pa se tièe izrabe filozofij, se mi zdi, da sem izvrgel vse tiste izrabljene in razrezane filozofije, jih zakopal globoko v zemljo in le redko pomislim, kako se redijo èrvi.

Drugi motivi: frustracija kot  katalizator ustvarjalnosti, nekaj kar sili ustvarjalca naprej in ustvari splošno prepoznavno znaèko po kateri se med seboj prepoznavamo in povezujemo – mi, družinica outsiderjev, ki govori isti jezik in se pogovarjamo... v glavnem o prednostih ustvarjati iz prostora ali v prostor, ki pa ga  ni mogoèe definirati – kar pa je v resnici toèno tisto, kar se želim pogovarjati!
-------
Skušam si predstavljati, kako od zunaj to izgleda: kako spoznamo, intuitivno prepoznavamo signale, znake, paralele in èrte, ki kažejo na to, da je naš dialog nekaj, kar se stalno razvija?! In èe ni prepoznan kot dogovorni kontinuum. Tu pa me zadeva zaène zabavati! In verjemite – nisem jaz tisti, ki beži v gradove v oblakih – vedno sem stal za vsem, kar sem ustvaril. Ali ni vse skupaj kup nastlanega, do tal požganega, z zemljo zravnanega kaotiènega neskladja, razmetanega povsod naokrog in mi smo arhitekti, najeti, da sestavimo delce, kot nam hodijo pod prste? Niè èudnega, da nihèe drug ne vidi, kaj se dogaja.

Rad reèem, èe bi resnièno izmerili globino take ‘artistiène naprave’ bi to odvrnilo vsakogar, da bi nase navlekel ogrinjalo umetnika. Zakaj se zdi, da tisti, ki se klièejo umetniki, s tem samoimenovanjem navajajo tudi na videz naivnosti? Nasprotje temu je estetika, ki jo je predlagal Jean Dubuffet, ki jo predstavljajo COBRA (COpenhagen, BRuselj, Amsterdam in skupina umetnikov, ki so sledili Dubuffetovim idejam – najbolj znana Asgar Jorn in Karel Appel), ‘outsider art’, ‘art brut’, ‘neuve invention’ in  privrženci, ki delujejo iz èiste norosti – pa tudi tu ostanem brez jasne definicije – morda naletim na preveè ljudi za katere je taka norost – le norost.

Namesto tega raje odkrijte nekaj trdno odloèenih posameznikov, ki ‘brnijo’ (angl: DRONE) in preiskujejo  eter in zemljo v majhnih išèoèih spiralah, ki si jih sami odredijo in praskajo po nevidnih diagramih na prividnem zastoru, dokler se kaj ne zaène smoditi in zagori ideja,  sledi fizija in potem fuzija – in res, kdo bi hotel prevzeti tako odgovornost, ?e ni v to prisiljen! Po tem  dejstvu in ob njem, se zaènem spraševati, še posebej zdajle, ob tej najini kontrapunktièni diskusiji o eter-realnih zadevah – ali zaèenjava dosegati veèjo  optimalnost dejanskega sporazumevanja?

Tako odprto je izzvenela najina kontrapunktièna diskusija, ki se vraèa v zasebno sfero ‘emailanja’, v javnost pa bo, ob rednem izmenjevanju zvoènih produkcij  najinih paralelnih eterskih svetov, kukala v obliki glasbenih izrazov.

Sva spisala kontrapunktièno...
Roger Hayes, CYANOSIS, KMNU, Astoria/ Oregon
Borut Savski, hudournik MZX@Radio Študent

Za boljšo kvaliteto slikic, ki jih vidite spodaj, pokukajte semle: http://ic.net/~stone/jacques/stable/hayes/index.html
in èe kliknete na tamkaj postavljeno slikico, lahko downloadate bolj kvalitetno sliko.